Sardinija - plezalni raj!

Ker nama je življenje v gorah blizu, sva si želela iti še korak dlje od klasičnih izletov, ferat in športnega plezanja. Zato sva se vpisala v alpinistično šolo pri AO Celje Matica. Del odseka postaneš hitro, ko ugotoviš, da te vsi okoli razumejo: zakaj vstajaš zgodaj, zakaj v hribih vedno iščeš nekaj »za vogalom« in zakaj ti je pomembno, da se stvari dela varno. V odseku se ne učimo samo tehnik in vozlov, ampak predvsem to, kako biti samostojen v gorah in pri tem imeti do narave, do partnerja in do samega sebe spoštljiv odnos.

Ko je v sklopu odseka padla ideja za plezalni tabor na Sardiniji, je bil odgovor hiter. Če si vsaj za trenutek odprl Google, vpisal vanj “Sardinia climbing” in pogledal slike, potem veš, o čem govorimo. Stolpi, ki rastejo direktno iz morja, masivne stene, mogočne formacije, ki izgledajo kot kulisa iz nekega drugega sveta, popolnoma neresnične. Tisti trenutek, ko vidiš fotografije, se odločitev kar sama naredi, brez dodatnega razmišljanja.

Kako smo se organizirali?

Večina ekipe je šla z avtom do Livorna in nato s trajektom proti Olbiji. Dolga pot, ampak če si vzameš čas, je lahko tudi to del pustolovščine – skupno potovanje poveže ekipo in doda malo romantike »odprave«. Midva sva morala startati kasneje, zato sva izbrala letalo iz Benetk v Cagliari in tam najela avto. Hitreje, bolj preprosto, manj logistike. Oboje je čisto izvedljivo, le odvisno od tega, koliko časa imaš na voljo.

....

.
Vreme in skala – ravno to, kar iščeš jeseni!

Tabor je bil organiziran v času prvonovembrskih praznikov. Pri nas je že hladno, dnevi se krajšajo, motivacija za dolge smeri počasi pada. Na Sardiniji pa v istem času hodiš v kratkih rokavih, po plezanju skočiš v morje in zvečer sediš zunaj. Temperatura se je gibala okrog 25–26 °C, morje je bilo prijetno toplo, skala pa odlična. Ni bilo veliko krušenja, ni bilo pretirano »zlizano«, kar je za bolj obiskana plezališča včasih že težava. Tukaj ne.

.

Baza v Oroseiju – vse na dosegu roke!

Na vzhodni strani otoka, v okolici Orosei, smo imeli apartmaje, ki so bili zelo praktični. Imeli smo prostor za druženje, žar, celo bazen in jacuzzi, kar je po celodnevnem plezanju precej dobrodošlo. Do trgovine in plaže ni bilo daleč, do plezališč pa še manj. V radiju dobre ure vožnje je toliko sten, da se lahko vrneš večkrat in še vedno odkrivaš nove sektorske bisere.

Kar daje Sardiniji prednost, je raznolikost:

• če si za večraztežajne smeri, jih imaš na izbiro ogromno,
• če ti zjutraj ne uspe sestaviti naveze, greš v športno plezališče,
• če želiš lahkotnejši dan, je vedno kak bolder ali krajša smer blizu,
• za najbolj pogumne pa je tu še DWS, plezanje nad morjem brez vrvi.

Pri nas je prevladovalo večraztežajno plezanje. A ko se urnik ni ujel ali smo potrebovali malo spremembe, smo preprosto šli frikat na enoraztežajna plezališča. Nikoli ni bilo “kam naj gremo”, ampak prej “kam prej”.

In kako je bilo?

Najbolje to povedo fotografije. Tiste, ki so takoj po turi končale v telefonih, kjer še vedno ostanejo kot majhen opomnik: »morava spet tja«. Sardinija ni kraj, ki bi ga odkljukal. Je destinacija, kamor se vračaš. Vsakič lahko odkriješ nekaj novega, pa naj bo to smer, zaliv ali pa samo prijeten večer ob hrani.

.

Če te zanima več o alpinistični šoli, o tem kako poteka, kako izgledajo prve ture ali pa kako začeti s plezanjem v naravi, se oglasi v DM. Z veseljem deliva izkušnje, poveva iskreno mnenje in pomagava pri prvih korakih.

Gore so lepo okolje. Če jih znaš brati, so varne, navdihujoče in domače. Sardinja pa? Tja se pa vrneva. Zelo kmalu. 🧗🌊